Iskanje svetlobe
Sončni žarki sijejo na zemljo in osvetljujejo naše bivalne prostore, travnike in morje. Svetloba nas spremlja ves dan in vpliva na vsa živa bitja. Naravni cikli svetlobe in teme tako določajo ritem življenja.
Banalno in hkrati fantastično: postanemo utrujeni, zaspimo, se zbudimo, doživljamo vrhunce in padce tekom dneva. Za temi samoumevnimi procesi deluje kompleksen nadzorni sistem: naša »notranja ura«. Del možganov v velikosti graha, suprahiazmatsko jedro (SCN), je naš osrednji merilnik časa. Prenaša informacije na trilijone perifernih ur, ki se nahajajo v celicah našega telesa. Te različne ure med seboj komunicirajo preko hormonov in avtomatskega živčnega sistema. Kot glavna ura SCN sprejema impulze iz posebnih svetlobno senzoričnih celic v očesu, da sinhronizira naše notranje cikle z zunanjim svetom.
Celotna rastlina lahko “vidi”
Rastline nimajo oči, vendar se na svetlobo odzivajo kakor ljudje. Celotna rastlina »vidi« skozi barvne pigmente v listih, popkih, steblih in cvetovih. »V svoji raziskavi sem odkril edinstveno skupino genov, potrebnih, da rastlina ugotovi, ali je na svetlobi ali v temi. Na moje veliko presenečenje in proti vsem mojim načrtom sem pozneje odkril, da je ta ista skupina genov tudi del človeške DNK. [...] Mnogo let kasneje in po številnih raziskavah zdaj vemo, da ti geni niso le prisotni pri rastlinah in živalih, temveč tudi uravnavajo (poleg ostalih razvojnih procesov) odzive na svetlobo pri obojih!« piše biolog Daniel Chamovitz v svoji knjigi What a Plant Knows: A Field Guide to the Senses (2012). Sadike rastejo proti viru svetlobe; cvetovi se odprejo ob zori in zaprejo ob mraku. Spomladi, takoj ko razmerje med dnevom in nočjo preseže določeno mejo, začnejo cveteti rože. Na primer, s svojimi značilnimi rumenimi cvetnimi listi sončnica opraviči svoje ime, saj sledi sončni dnevni poti po nebu. Hormon avksin, ki spodbuja močnejšo rast zasenčenih delov rastline, povzroči, da se rastlina upogiba proti soncu in zajame več svetlobe.
Rastlinska olja vsebujejo svetlobno energijo
Zdravnik Julius Robert Mayer (1814–1878) je bil prvi naravoslovec, ki je razumel, da fotosinteza vključuje pretvorbo svetlobne energije v kemično energijo. Glukoza, ki pri tem nastane, se z biokemičnimi reakcijami pretvori v maščobo, ki je prisotna tudi v semenih – v njih pa so blagodejna olja, ki jih lahko uživamo.
Reference
Daniel Chamovitz: Kaj rastlina ve: terenski vodnik po čutilih. New York: Scientific American / Farrar, Strauss in Giroux: 2012
Stefano Mancuso, Alessandra Viola: Brilliant Green: The Surprising History and Science of Plant Intelligence, Washington, DC: Island Press, 2015
Kathrin Meyer in Judith Elisabeth Weiss (Hrsg. für das Deutsche Hygiene-Museum Dresden): „Von Pflanzen und Menschen“, Wallstein, 2019
Till Roenneberg: „Wie wir ticken. Die Bedeutung der Chronobiologie für unser Leben“, Dumont, 2012
