Naravna lekarna

Temno, hladno obdobje predstavlja izzive za telo in dušo. Povečana dovzetnost za okužbe in prehlade, razširjena zimska depresija, vremenske in okoljske razmere s škodljivimi učinki na kožo, ovirajo produktivnost in utrujenost. Pripeljejo nas lahko do naših meja. V tem letnem času nam lahko še posebej pomagata dve skupini rastlin. Poletne rastline s svojo trdno povezanostjo s svetlobo in toploto, ki shranjujejo poletne energije, ki jih v zimskem času primanjkuje in nam jih nudijo v koncentrirani obliki. Potem so tu še strupene rastline, ki se uporabljajo v minutah, potenciranih količinah v homeopatskih zdravilih za spodbujanje lastne obnovitvene moči našega telesa.

V tem članku so predstavljeni tipični predstavniki teh dveh skupin: Rakitovec, lačen preživetja; Šentjanževka, posvečena poletnemu soncu; skrivnostna Volčja češnja, ki ljubi senco in zelo strupena Preobjeda

Preberite več o tem kako krepijo našo naravno obrambo in prinašajo svetlobo v dušo, ko temni dnevi ublažijo naše duhove.

Živi v sožitju z bakterijami v koreninskih vozličkih, ki pritrjujejo atmosferski dušik tako, da je na voljo rastlini, ki ne more dobiti dovolj zraka, vode in svetlobe, ki so bistvenega pomena za njeno zdravo rast. Neroden, nenavaden grm raste do 6 metrov v višino, njegov obsežen koreninski sistem trdno sidra rastlino v tla. Ščiti svoje jagode z ostrimi listi in trni. Vitki, sijoči, srebrno zeleni listi, prekriti z dlačicami, preprečujejo prehitro izhlapevanje vode. V začetku avgusta začne rakitovec proizvajati podolgovate plodove, imenovane kostnice, ki zrastejo od 5 do 10mm. Te svetlo rumene in oranžne jagode zbirajo sevalno svetlobo in revitalizirajoče moči sonca, ki jih s pomočjo mineralov in vode pretvarjajo v zakladnico koristnih snovi. Rakitovec je ena od redkih rastlin, ki vsebujejo dragoceno olje tako v celulozi njegovih jagod, kot tudi v semenih. To omogoča izdelavo in shranjevanje ne samo v vodi topnih vitaminov (vitamin C in vitamin B), temveč tudi vitaminov, ki so topni v maščobah in njihovih predhodnikov (kot sta vitamin E in karotenoidi). Zaradi bogate in uravnotežene vsebnosti vitaminov je rakitovec dragocen vir vitaminov tudi za vegetariance in vegane. S svojimi antioksidanti, nenasičenimi maščobnimi kislinami in bogatimi elementi v sledovih ščiti in krepi naše celice.

Sonce in pesek: Rakitovec (Hippophae rhamnoides) je divja rastlina, ki izvira iz Srednje Azije in je njene ugodne učinke že zgodaj sprejela tradicionalna tibetanska medicina. V tisočletjih se je razširil od Himalaje preko gorovja Altaja, od Kavkaza in Karpatov navzgor v Alpe in ob obalah severnega in baltskega morja. V srednji Evropi prevladujeta dve podvrsti medtem, ko se rakitovec v alpskem svetu ponaša s še višjo vsebnostjo vitamina C z manjšimi jagodami kot njen severni bratranec. Tudi okoli Sredozemskega morja obstajajo optimalni pogoji za gojenje rakitovca, kot je Maremma v Toskani. Peščena zemlja v regiji, blage temperature in močna svetloba v tej regiji omogočajo rastlinam še posebej dobro rast, saj proizvajajo velike količine aktivnih snovi.

Dobro na zunaj in znotraj: Rakitovec pomaga kot prehranski dodatek v hladnem obdobju in, ko je imunski sistem šibek. V primeru ponavljajočih se prehladov je najbolje, da vzamete čisti naravni sok rakitovca. Če je čisti sok preveč kislega okusa, ga poskusite primešati žitaricam ali ga zmešajte v (sojin) jogurt ali ga kombinirajte z drugimi sokovi. Pri zunanjih nanosih kreme, losjona ali olja iz rakitovca pospešujejo regeneracijo kože - še posebej pozimi, ko je koža pogosto lahko suha, se lušči ali srbi. Shranjene energije poletnega sonca, skupaj z obrambnimi silami, ki jih razvija, da bi preživele sovražno okolje, so tisto, zaradi česar je rakitovec tako pomemben spremljevalec, zlasti pozimi.

Že v 16.stoletju je švicarsko-nemški zdravnik Paracelsus priznal močan odnos do sonca, ki ga je pokazala šentjanževka. Ne samo, da cveti med poletnim solsticijem v juniju, še posebej dobro zraste na zelo svetlih mestih - ni ji všeč senca. Podpis sonca je mogoče zaznati tudi v njenem žarečem rumenem cvetju, v krvavo rdeči barvi, ki se pojavi, ko so cvetovi in popki zdrobljeni, kot tudi pikanten, stimulativen vonj listov. Šentjanževka odpre svoje dišeče rože približno uro pred sončnim vzhodom - prav v času, ko pozdravi vzhajajoče sonce. Še en izraz njene afinitete za sonce in sončno svetlobo je zvit trikotnik, ki ga oblikujejo njene veje - oblika, ki spominja na obrnjeno piramido, ki se odpira soncu. To razmerje do sončne svetlobe je tudi vir najpomembnejšega področja uporabe rastline: šentjanževka zmanjšuje tesnobo in dviguje duha v primeru blage do zmerne depresije. Lahko se daje bodisi kot zeliščni pripravek ali kot homeopatsko zdravilo v potencirani obliki. Še posebej v primeru zimske depresije nam ta "zeliščna poletna sončna svetloba" pomaga prenesti temno sezono. Šentjanževka se uporablja tudi za zdravljenje poškodb, kot so rane. Navzven olje rdeče barve šentjanževke pomaga proti bolečinam , tudi če jih povzročajo starejše poškodbe ali operacije. 

Zaščita pred demoni: ime šentjanževke se nanaša na glavno cvetočo rastlino okoli dneva sv.Janeza (24. junij), blizu poletnega solsticija (21. junija). Najdaljši dnevi so v tem letnem času, sončna svetloba pa je najmočnejša. Botanično ime rastline, Hypericum perforatum, izhaja iz grške hiper - preko in eikon - prikaz, ki se lahko razume kot "lepo kot slika", pa tudi "nad sliko". Stari Grki so rastlinje obesili nad slikami bogov, da bi preprečili zle duhove. Epitel perfuratum izhaja iz latinske besede za "preboden". Listi rastline, ki zrastejo od 20 do 90 cm, imajo žile v obliki krogel, ki se zdijo preluknjani, ko jih gledamo proti svetlobi. V srednjem veku je bila ta značilnost povezana s Kristusovimi ranami. Šentjanževka je bila uporabljena za izganjanje in je bila znana tudi kot "Fuga daemonum", kar pomeni "hudičev let". Danes se uporablja predvsem kot zeliščni antidepresiv, da odpravi temne misli in osvetli temačno razpoloženje.

Cvet preobjede je sestavljen iz petih modro-vijoličnih cvetnih listov. Oblika njegovega zgornjega cvetnega lista spominja na kapuco - od tod tudi njeno splošno ime, monaška. Preobjeda cveti med majem in septembrom. Vsi deli te rastline so zelo strupeni, zlasti njena korenina. Njena aktivna snov je akonitin, eden najmočnejših obstoječih zeliščnih strupov. Znana tudi kot Aconite ali Aconitum napellus, se preobjeda kultivira za uporabo v zdravilih in nabira med cvetenjem, običajno julija. Zaradi izjemne toksičnosti je potrebno biti še posebej pazljiv na polju - telo lahko absorbira znatne količine strupa zgolj s stikom s kožo. Življenjska sila, ki deluje na podlago, pernati listi, cvetje v obliki čelade in njena toksičnost: vsi ti vidiki kažejo na posebno naravo te rastline, ki lahko vpliva na človeški živčni sistem in - kot zdravilo v ustreznem odmerku - lahko pomagajo, ko je živčni sistem agitiran in prekomirno stimuliran, kot so bolečine v živcih (navralgija) in vnetje (nevritis). V teh primerih preobjeda ugodno deluje za lajšanje bolečin, tako interno (kot homeopatski, potenciran odmerek) kot tudi navzven, kot olje ali mazilo. Indikacije vključujejo zlasti bolezni, ki jih spremlja povišana telesna temperatura, palpitacija srca ali telesna bolečina, običajno v primeru akutnih prehladov ali gripe. Močan, suh kašelj, tesnoba in nemir so pravtako simptomi, ki jih lahko lajšamo s preobjedo. Zdravila, ki vsebujejo homeopatske odmerke Aconitum napellus, delujejo analgetično, antipiretično in pomirjevalno.

Gorska rastlina: Preobjeda pripada veliki družini Ranunculaceae in raste v Alpah na nadmorski višini do 3000 metrov. Beseda Aconitum naj bi izvirala iz starodavnega mesta Aconae. Botanično ime Aconitum napellus je mogoče zaslediti pri latinski besede aconae, ki pomeni "skalnata stena", ki opisuje območja, kjer je pogosto mogoče najti rastje. Napellus prihaja iz latinske besede za majhno repo, namiguje na obliko korenin.

Strupeno čarobno zelišče: V skladu s starodavnimi indijskimi ayurvedskimi pisavami, pa tudi s tibetansko in kitajsko medicino so bile številne vrste akonitov cenjene kot zdravilne rastline. V Evropi se je preobjeda dolgo smatrala za tabu. Uporabljali so jo le čarovnice in zastrupljevalci. v antičnem Rimu in v srednjem veku je bilo začasno prepovedano gojenje Preobjede, saj je vladal največji strah med vladajočim razredom, da so te umorili s strupom. V 19. in začetku 20.stoletja so odkrili, da če se rastlino uporablja v majhnih odmerkih, blizu praga toksičnosti, deluje protibolečinsko, zlasti pri trigeminalni nevralgiji (obrazna bolečina s stimulacijo petega lobanjskega živca). 

Vsi deli te zelnate trajnice, ki raste pokonci do velikosti 1,5 metra, so strupeni. Zaradi privlačnih, sočnih jagod in nekoliko sladkega okusa je Volčja češnja na vrhu seznama statističnih podatkov klicnih centrov  za nujne primere v regijah, kjer raste divja (zlasti v južni Nemčiji). Znano je, da otroci pogosto brez razmišljanja dajejo jagode v usta, celo odrasli jih velikokrat zamenjujejo z užitnimi jagodami. Že nekaj jagod lahko povzroči hudo zastrupitev, kar povzroči zastoj dihanja in srca ter včasih celo vodi v smrt. Volčja češnja cveti od junija do avgusta. Po cvetenju se razvijejo velike, črne jagode, ki zrastejo do 1,5 cm. Kot potencialna snov v homeopatiji in antropozofski medicini se Volčja češnja pogosto uporablja za lajšanje zastojev in krčev, ki so povezani s prebavnim traktom ali z visokim krvnim tlakom. Najpomembnejša uporaba Volčje češnje je v zdravljenju akutne, febrilne okužbe, pogosto pa jo kombiniramo s strupom medu, imenovanim tudi Apis. Simptomi, pri katerih je Volčja češnja še posebej uspešna, se lahko ugotovijo glede na homeopatsko pravilo podobnosti, ki temelji na toksičnih reakcijah, ki jih povzroča. Mednje spadajo zvišana telesna temperatura, nemir, suha usta, pulzirajoča bolečina, suh kašelj in občutek visokega pritiska v glavi. Pravtako se uporablja za zdravljenje okužb v grlu.

Rastlina prehodov: Volčja češnja (Atropa belladona) spada v družino razhudnikov (Solanaceae), ki vključuje različne vrste kot so tobak in krompir, ki so se skozi stoletja uporabljali kot strupi, zdravila, hrana ali užitek. Pomembna značilnost te družine so petkraki cvetovi, ki se pogosto spajajo na dnu; sadež je ponavadi jagoda. Kot tipičen predstavnik svoje družine Volčja češnja prikaže lastnosti te družine na posebej impresiven način. Ime "belladonna" prihaja iz italjanskega jezika, kar bomeni "lepa dama", bodisi zaradi svojih lepih cvetov bodisi zato, ker so jo včasih uporabljali v kapljicah za oči, s kaplicami so si ženske razširile zenice, da so bile zapeljive. Drugo skupno ime je "smrtonosne noči" zaradi strupenosti rastline. Volčjo češnjo lahko najdemo v srednji in južni evropi, severni Afriki, severni Evropi do severne Anglije in v vzhodni Evropi vse do Ukrajine. Zahteva s humusom bogato in nekoliko apnenčasto zemljo in rada raste po toplih, vlažnih robovih gozda, na gozdnih čistinah in na travnikih. Pogosto raste pri senčnem prehodu z enega območja na drugo. Življenjski prostor Volčje češnje je izraz interakcije med svetlobo in temo, silami svetlobe in sence pri delu in prehodom iz ene v drugo - zaradi česar ji rečejo rastlina somraka.

Nevarni delirij: V antičnih časih so Volčjo češnjo uporabljali za verske in magične namene. Kot halucinacijsko zdravilo je omogočalo izkušnje v prehodu med stanjem spanja in budnosti, ki pa so bile zaradi visoke toksičnosti rastline tesno povezane s smrtjo. Psihoaktivni učinki so posledica alkaloidov, ki jih vsebuje, vključno s hiosciaminom, atropinom in skopolaminom, ki so prisotni tudi v drugih rastlinah družine razhudnikov.